V prvem razredu se mi še sanjalo ni, kaj si želim. Tako, da lahko rečem, da so starši odločili, kateri šport bom treniral. Nekako so se odločili, da bom treniral tenis. Tako so leta tekla in pri meni je danes tenis na prvem mestu. Ko danes razmišljam in gledam za nazaj, sem videl, koliko mojih sošolcev je nehalo trenirati določen šport. Nekateri trenirajo že drugega, ali tretjega. Jaz pa sem ostal pri tenisu.
Danes hodim v deveti razred in obožujem tenis. Hodim že na tekmovanja in si želim zmagovati. Tako imam trikrat na teden treninge, kjer želim vsakič biti boljši. Moji starši so mi vedno stali ob strani in mi še vedno stojijo. Danes vidim, koliko časa je bilo potrebnega, da so me vozili na treninge. Koliko denarja so zapravili za ure učenja in opremo. Vse to so počeli z veseljem in danes sem jim hvaležen za to.
Ko sem imel slab dan, so me razumeli. Nikoli me niso kregali, če na trening nisem šel, ker sem se slabo počutil. Oče je vedno rekel, da je zdravje na prvem mestu. Tako sem danes zase dober tenisač in upam, da bom tenis treniral še dolgo časa. Želim si tekmovati in zmagovati.
Dobil sem tudi status športnika, kar se lahko zahvalim očetu. Vedno je naredil to, kar je bilo potrebno zame, da sem lahko v miru treniral. Po drugi strani, pa me nikoli ni v to silil. Rekel mi je, da moram kot mlad v svojem izbranem športu predvsem uživati in to mi je dalo voljo do treningov. Nikoli me ni primerjal z nikomer. Danes grem naprej po svoji teniški poti in bom videl, kako se bo vse skupaj izteklo. …