Končno je prišel dan, ko smo šli v šolo v naravi. Jaz sem komaj čakal, nekateri moji sošolci pa so bili precej prestrašeni. Najbolj sem se veselil, ker je bila na seznamu, kjer smo morali vzeti stvari, tudi ročna svetilka, kajti vedel sem, da to pomeni, da bomo šli na sprehod v temi.
Ko smo se pripeljali, smo šli vsak v svojo sobo. Komaj sem čakal, da nam povedo, kako bodo potekali dnevi. Seveda nisem mogel biti tiho, da nisem vprašal, kdaj nam bo prišla prav ročna svetilka in kam bomo šli. Trener nam je vse povedal in že drugi dan naj bi šli na sprehod po temi, če bo lepo vreme.
Komaj sem čakal drugi večer, ko smo se zbrali pred domom in se pogovorili, kam gremo. Moja ročna svetilka ni bila tako velika, je pa bila dobra in je lepo svetila. Ko smo hodili kakšno uro, nam je učitelj rekel, da naj se ustavimo in za kratek čas vsi ugasnemo svetilke. To je bil dogodek, ki ga nismo pričakovali. Ta mi je še bolj polepša večer, ker sem videl, kako je ročna svetilka zvečer pomembna, ko greš kam v temi in kakšna tema je v gozdu, ko nimaš svetlobe.
Povedal nam je tudi, da so oni kot otroci večkrat hodili peš v temi in da jih ni bilo strah. To pa je dogodivščina. Ker mi je bila tema vešč, je moja ročna svetilka bila včasih tudi ugasnjena, ko smo se že vračali nazaj.
Ne vem, zakaj bi nekoga skrbelo, kako se bo imel v šoli v naravi, kajti to je res najlepše, kar se ti v šoli lahko zgodi.
Še danes me ročna svetilka doma na polici spomni na dogodek, kako smo se sprehajali po temi in ugasnili vse svetilke. Šola v naravi je zakon. …