Moja babica je bila dejansko babica, tista ki pomaga pri rojstvu otrok in od nje sem slišala veliko zgodb o nosečnosti in rojstvu, tako lepih not nesrečnih. Spomnim se kako je večkrat rekla, da tretji otrok že sam pade ven in kot otrok si lahko predstavljate kako sem si jaz to predstavljala. Hodiš o cesti in pok, otrok ti pade med nogami ven. Dodatno je to miselno st spodbudila še moja mama, ki zame ni imela popadkov ampak je hodila na preglede po roku in nekega dne naj bi ji ginekolog rekel naj hitro teče v prodno sobo, ker je že toliko odprta da bo otrok padel ven. Absolutno si nisem nikoli želele roditi trikrat, saj bi mi lahko otrok padel ven.
In tudi nisem, ostala sem na enem in ta nosečnost je bila dovolj zanimiva in mi je prinesla veliko novih spoznaj, ki jih nisem čutila podoživljati ponovno. Ob rojstvu pa moram priznati, tako kot je rekla babica, prvi ne pade ven, ampak če se ginekolog ne bi naslonil na trebuh in jo potisnil ven, bi bila verjetno še sedaj nosečnost v igri in otrok bi bil že večji kot jaz. Takrat sem si priznala, da bi bilo mogoče boljše, če bi se ta nosečnost zaključila tako, da bi kar padel ven.
Dobro poznano je tudi dejstvo, da je za bodoče mamice prva nosečnost tista kjer se zelo trudijo za dobrobit svojega otroka:
- zdrava prehrana,
- redno gibanje,
- vsi mogoči dodatni pregledi,
- nakup vsega potrebnega že mesece v naprej.
Medtem, ko je tretja nosečnost baje že tako običajno kot vsakodnevno kuhanje kosila, Sicer ne morem govoriti o tem iz prve roke ampak lahko potrdim besede moje sestre in kar nekaj prijateljic in znank, ki so bile nosečnost doživele trikrat. Večina, razen redkih izjem, ki potrjujejo pravilo, priznavajo, da gre v tretje res rado. Telo je kot da se navadi, nič ni tako težko, nič ni tako nenavadno in vse že veš kako bo potekalo. In kot pravi moja sestra, več da boš preživel.
…