Ko imamo doma našega mačka, se že kar hitro začnemo spraševati, kaj bomo naredili, ko bom morali v službo in bo porodniškega dopusta konec, ali bo prišel v poštev vrtec, privat varstvo, ali pa bosta za našega malčka poskrbela dedek in babica.
Ta odločitev vsekakor ni lahko in vsak ima glede tega svoje mnenje in se skuša odločiti tako, da bo za vse dobro. To je isto, kot vzgoja, ne obstaja ena sama, več vzgoj imamo dobri in več slabih. Sama ko sem postala mama, sem se prerodila, ta občutek, da si mama nekomu, me je spremljal vsak dan in bila sem resnično srečna mama, ko sem pomislila na leto naprej, da bo moj otrok moral v vrtec ali zasebno varstvo, me je dobesedno stisnilo pri srca. Kajti živeli smo stran od starih staršev in tako nismo imeli možnosti, da bi ga čuvali oni. To sem bila najbolj žalostna, kajti prepričana sem, da mu vrtec ne bi mogel ponuditi, kar mu lahko ponudijo stari starši . Moramo priznati, da je družina le družina in da tukaj je ljubezen, objemi, toplina, vse kar človek potrebuje.
Tako je pri nas prišel v poštev vrtec in naš mali korenjak je z prvim letom odkorakal v svet. Prvi dnevi zame so bili naporni, enostavno se nisem mogla sprijazniti, da sem ga še par dni nazaj imela pod okriljem, sedaj pa sem ga morala pustiti tujim ljudem. Prepričana sem bila, da moj otrok ni srečen in da sem prehitro naredila ta korak. Ko pa sem en dan dobila klic in videla, da me kliče vrtec, sem že vedela, da nekaj ni v redu. Klicali so me, ker sin ni nehal jokati. Vse sem spustila iz rok, šla po sina v vrtec in se že takrat odločila, da v vrtec tako majhen ne gre več.
Danes sem doma z njim srečna mama, sin je srečen otrok in ko bo star 5 let bo šel znova v vrtec in takrat bo na to pripravljen.